

Grad Štrlek je danes razvalina, ki pa v svojih ostankih hrani stoletja spominov, lokalnih zgodb in dogodkov določenega časa, ter ga danes uvrščamo med najstarejše gradove na Slovenskem. Prvič je grad omenjen leta 1247 pod imenom Stralekk.

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Pellentesque sagittis sodales nisi, sit amet dapibus nulla euismod at.
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Pellentesque sagittis sodales nisi, sit amet dapibus nulla euismod at.
Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Pellentesque sagittis sodales nisi, sit amet dapibus nulla euismod at.
Grad Štrlek je danes razvalina, ki pa v svojih ostankih hrani stoletja spominov, lokalnih zgodb in dogodkov določenega časa, ter ga danes uvrščamo med najstarejše gradove na Slovenskem. Prvič je grad omenjen leta 1247 pod imenom Stralekk. Kot črno gradnjo sta ga zgradila Rudolf in Friderik Slepčjek pri Mokronogu.
Grad ni bil zgrajen z dovoljenjem freisinškega škofa, vendar je takrat imel posest v fevdu koroški vojvoda Ulrik III. Leta 1267 se je fevdu odpovedal v korist bratoma, ki sta po pregovarjanju in celo zahtevah po rušenju pridobila dovoljenje škofa Prvo poglavje štrlekove zgodbe se je zaključilo že v začetku 14. stoletja, ko je bil grad že prazen.
Družina Stralecker se je najverjetneje preselila ali pa izumrla, kar je vidno iz zapisov. Ti pričajo, da je grad ponovno pripadal freisinškim škofom, pa vendar se uporniška zgodba gradu tu ni končala, saj ga je enostransko zasedel vitez Bertold Ranšperški, ki ga je uspel pridobiti formalno v fevd. Lahko si le predstavljamo, koliko neizpovedanim zgodbam in dogodkom je bil Štrlek priča vse do 15. stoletja, ko je bil že zapisan kot ruševina. Grad Štrlek je kljub njegovi nelegalni izgradnji opravljal pomembno funkcijo. Reka Krka in območje, ki jo obkroža, sta bila namreč izrednega trgovskega in strateškega pomena. Posledično so Habsburžani to območje utrjevali z raznimi utrdbami in gradovi.


Danes lahko občudujemo le razvaline južne in zahodne stene nekdanjega gradu. Ohranjen je del zidov tlorisno štiristranega stolpa s šivanimi vogali. Marsikdo bi v teh ruševinah videl le zložene kamne sredi gozda, a v resnici ruševina skriva zgodbe določenega časa in ljudi, ki so skozi stoletja na takšen ali drugačen način bili povezani z gradom Štrlek. Danes stojijo ostanki sredi gozda, kjer grad Štrlek bedi nad bobrovo dolino, pogosto zahajališče mnogih ptic in drugih gozdnih prebivalcev. Skozi Štrlekovo dolino in Šmarješke Toplice teče potok Toplica, ki poteka mimo različnih vodnih virov, tudi termalnih.
Objekt spada pod nepremični spomenik lokalnega pomena in je bil zanj razglašen 21. 6. 2016. Kulturni lokalni spomenik je objekt, ki ima izjemno kulturno vrednost na lokalnem nivoju. Taki objekti so sprva ovrednoteni kot kulturna dediščina in nato vpisani v Register nepremične kulturne dediščine. Razglasitev poteka z akti o razglasitvi, ki jih sprejme pristojni organ. Ti akti se objavijo v Uradnem listu RS ali glasilu lokalne skupnosti. Danes je grad Štrlek v oskrbi novega lastnika Aleksandra Jakobčiča, ki bo ruševine zavaroval pred nadaljnjim propadanjem in poskrbel, da Štrlekova zgodba ne bo pozabljena.



Evropski bober je v Sloveniji avtohtona vrsta, ki je do nedavnega veljala za izumrlo. Bobra so leta 1996 ponovno naselili na Hrvaškem, od koder se je razširil tudi v Slovenijo. Danes ga v Sloveniji najdemo v porečju Save, Drave in Mure. Kot izključno rastlinojeda vrsta je njegova prisotnost odvisna tudi od zadostne količine hrane v okolju. Hrani se z zelišči, vodnimi rastlinami, drevesi in grmi. Poleti bober uživa skoraj izključno zelišča. V okolju, kjer zelišč ni pa se vse leto hrani z lesnimi rastlinami, od katerih uživa lubje, poganjke in listje. V bobrovi prehrani so zabeležili najmanj 80 drevesnih in 149 zeliščnih vrst, po dosedanjih podatkih pa se ne prehranjuje z nobeno od invazivnih vrst rodu dresnik (Fallopia spp.), prisotne v Sloveniji. Najpogosteje uživa vrste iz rodov topol (Populus), vrba (Salix), jelša (Alnus) in hrast (Quercus). Zelo priljubljena je vrba, ki pa je siromašna z nekaterimi mikroelementi (natrij, fosfor, dušik), zato bober potrebuje pestrejšo hrano. Zastopanost posameznih vrst v prehrani je navadno odvisna od njihove razpoložljivosti v okolju.